Neformalno učenje
Neformalno učenje ni priložnostno nabiranje informacij in izkušenj, ker je:
- organizirano,
- načrtno in načrtovano,
- ni ocenjevano.
Ker je sproščeno ter prilagojeno lastnim potrebam, je tudi iskano. Ne le med posamezniki, temveč tudi v evropskih ustanovah, ki iščejo primere dobre prakse in redke podatke o strnjeni in brezplačni organizirani ponudbi učenja, s katerimi pa se Slovenija lahko pohvali.
Cilji neformalnega učenja ostajajo isti kot nekoč:
- spoznati lepoto znanja in njegovega pridobivanja,
- jo približati tistim, ki je sami ne prepoznajo,
- omogočiti učenje tistim, ki zanj preprosto nimajo (dovolj) možnosti.
Poti za doseganje tega cilja je seveda veliko, v ozadju vseh pa so:
- zaupanje in posledično (so)delovanje,
- upoštevanje pestrosti na vseh ravneh,
- osebni stik,
- trud za ustrezno in učinkovito učno ponudbo.
Zato so oblike in načini neformalnega učenja v Sloveniji odvisni od ustanov in povezav s tistimi, ki odločajo o porazdelitvi sredstev - v občini, državi in v tujini, predvsem pa od posameznikov, ki se učijo, in tistih, ki tako učenje spodbujajo in vodijo.
Ponosni smo na dosežke študijskih krožkov, središč za samostojno učenje in borz znanja – projektov torej, ki so bili zasnovani, razviti, spremljani in dokumentirani ter tudi mednarodno predstavljeni ter nagrajeni pod okriljem Andragoškega centra Slovenije.